Danes vem, da je življenjska pot vsakega posameznika odvisna od posameznikovega pogleda ter soočanja z izzivi življenja. Verjamem, da sem svojo pot izbral sam, torej sem kreator svojega življenja in 100 % odgovoren za svoja dejanja.
 
Na svetu živimo različni tipi ljudi: 1. tip so ljudje, ki opazujejo. 2. tip so tisti ljudje, ki se nenehno pritožujejo in 3. tip so ljudje, ki so ustvarjalni, pripravljeni na spremembe. Dokler sem v vlogi opazovalca ali osebe, ki se nenehno pritožuje, ne bom mogel ničesar spremeniti pri sebi. Posledično bom k sebi privlačil enake energije oz. enake življenjske situacije torej enake ljudi. Avtorja Hicks in Hicks (2015) govorita o zakonu privlačnosti. Dokler gledam na svet omejenih možnosti, imam malo verjetnosti, da bi lahko karkoli spremenil pri sebi in živel na svoj način.
 
Če želim videti, občutiti, zaznati, svet neskončnih možnosti je potrebno pričeti delati na sebi in pričeti ozaveščati, kdo v resnici sem, od kod prihajam, zakaj sem tukaj na  planetu Zemlja in ne npr. na planetu Mars oz. kaj je moje življenjsko poslanstvo. Kaj pa sploh pomeni delo na sebi?
Moja stara mama mi je vedno dejala: »Človek se celo življenje uči, tako v šoli kot izven nje«. Sam se že več kot 25 let formalno izobražujem, pridobil sem izobrazbo VIII. stopnje (ki sem jo postopoma zgradil po daljši poti od višje strokovne šole naprej) in danes delam na področju, ki ga pred 15 leti še nisem poznal to je velnes turizem.  Vsak dan sem v stiku z mladimi in starejšimi od sebe, dijaki in študenti, ki iščejo svoje mesto pod soncem in sprejemajo različna znanja, se razvijajo.
 
Preko lastnih izkušenj sem delo na sebi, včasih sistematično, včasih pa kot odziv na situacije doživel kot čiščenje moje podzavesti starih, omejujočih, lažnih programov, vzorcev, prepričanj, ki jih nosim v sebi in me omejujejo. Iskal sem načine kako bi reševal svoje izzive na službenem in zasebnem področju, ko sem prišel do točke, da mi šolsko znanje in knjige ne zadoščajo. Branje knjig mi je bilo in še danes je skoraj del vsakdana, da pridobim znanje in vpogled, potem je pa potrebno pridobiti izkušnje, potrebno je to doživeti in izkusiti v praksi.
 
Začel sem z udeležbo na različnih delavnicah iz področja osebnostnega razvoja npr. regresije, reikija, šamanizma, joge, se priučil transcendentalne meditacije. Danes je tako, da si na začetku vsakega koledarskega leta zastavim okvirni proračun, čas in področja na katerih se želim naprej izobraževati, da bi lahko nadalje razvijal samega sebe. Ko, s pomočjo tehnike regresije (vpogled v pretekla življenja) ozavestim omejujoča prepričanja, kaj nisem, lahko naredim prostor temu, kaj v resnici sem. Takrat lahko pridem do novih spoznanj. To pomeni, da ugotovim, kdo sploh sem.
 
Predpogoj, da posameznik lahko dela korake naprej, je znebiti se omejujočih prepričanj, vzorcev, programov, ki jih nosimo v sebi oz. v svoji podzavesti.
 
Danes tudi sam vem, da je tako formalno kot neformalno izobraževanje pogoj za uspešnost v vsakdanu oz. mojem življenjskem poslanstvu tako na zasebnem kot tudi na  poslovnem področju. Moj razum, kjer  prevladuje delovanje leve možganske polovice ni dovolj, ampak je potrebno vključiti tudi desno možgansko polovico, torej to kar prihaja iz mojega srca. Ljubezen do sebe je osnova, da znam sprejeti sebe takšnega kot sem tako zunaj kot znotraj sebe. Posledično lažje sprejmem tudi druge takšne kot so in jih ne želim spreminjati po svoji podobi.
 
Na tej poti nas čaka ozaveščanje o tem, kaj smo in kaj nismo. Skozi do sedaj prehojeno življenjsko pot smo bil programirani od staršev, znancev, prijateljev preko skupne zavesti, ki ji pravimo kolektivna zavest. Iz nje prejmemo različne informacije oz. programe, kamor spadajo tudi prepričanje npr.: »Denar pokvari ljudi«. Posledično lahko to za posameznika pomeni, da se odmika od sebe od svojega načrta duše in postaja to kar jaz v resnici ni.
 
Vsako človeško bitje je individuum s svojo posebnostjo, drugačnostjo, izgledom. Ker imam v sebi določena prepričanja, programe in vzorce, se v meni pojavljajo določeni filtri oz. energetske blokade, ki mi onemogočajo realen pogled na svet. S svojimi čutili, kot navaja Ogorevc (2019), zaznavamo le 0,005 % stvarnosti torej le materialni svet.
 
Velikokrat srečam posameznike, ki se niti ne zavedajo, da živijo življenje nekoga drugega npr. tako kot želijo starši, partner,…. Recimo, starši so mi v mladosti govorili: »Iz tebe ne bo nikoli nič.« Skozi leta se to razvije v problem, da ne najdemo svoje življenjske poti, svojega poslanstva npr.  »pravega« poklica (v narekovajih zato, ker imamo vedno pravi poklic, ki sem si ga izbral s svojim načinom razmišljanja oz. svojo vibracijo),  »pravega« partnerja (v narekovajih zato, ker imam vedno pravega partnerja, saj sem ga privlačil s svojo lastno vibracijo, načinom razmišljanja).
 
Toda, to ni moja realnost, ampak moje prepričanje, ki me blokira in omejuje, da si ne najdem poklica, ki ga bom imel rad, spoštoval ali našel partnerja, ki me bo spoštoval. Pri partnerstvu se zaradi tega prepričanja, ki ga nosim v sebi dogaja, da pogosto menjam partnerje, ker ne verjamem v uspešne zveze. V obeh primerih, tako trpim, občutim, da nekaj ni prav, imamo občutek izgube oz. pomanjkanja energije. Na takšen način ostajam omejen v svojem življenju in ne poskušam nekaj spremeniti. Še več, odgovornost iščemo v partnerju, npr. ga želimo spremeniti, namesto, da bi spremenil sebe. Tako sem ujet oz. v »začaranem krogu« in živim naprej. Dispenza (2018) pravi, če vsak dan delaš enako, imaš enake misli, ne pričakuj spremembe, ampak se ti bo dogajalo enako, to pomeni, enaki ljudje, enake situacije.
 
Na začetku dela na sebi, si želim ozavestiti čim več programov, vzorcev, ki me omejujejo, imam visoko motivacijo za razvoj samega sebe in v tem vidim smisel. To pomeni, da želim odstraniti čim več vzorcev, ki me omejujejo, da bi zadovoljil svojo zavest, ego, vendar to običajno ne traja dolgo, ker prihajajo moje želje iz omejujočega uma. Pri delu na sebi, se mi dogaja to, da so moje želje čisto nekaj drugega, kar je v resnici dobro zame. Dodatni faktor, ki danes vpliva na naše odzive je vpliv medijev npr. reklame na TV, socialna omrežja,… in se spreminjamo v skladu s tem, kar je zunaj nas  (npr. živeti v skladu z družbenimi vrednotami: hiša, otroci itd.), namesto, da bi se začeli spreminjati znotraj sebe.
 
Ko se odločimo ali pa smo postavljeni pred željo po večjem prihodku in bomo za dosego slednjega zamenjali delodajalca (med drugim v službi preživimo polovico svojega življenja), ker je na prvoten način živeti težko oz. nas je strah za golo preživetje, se bo stanje morda malo popravilo, a bomo še vedno ujeti v omejitve lastne podzavesti. Če je glavni razlog za razvoj samega sebe strah po preživetju in nezadovoljstvo z obstoječim delodajalcem, nas lahko to privede še do večjega nezadovoljstva. Pogostokrat se v procesu razvoja samega sebe ne bo zgodilo nič ali pa se bomo znašli še v večjih težavah. Spremeni se namreč le perspektiva oz. cilj v konkretnem primeru želja po večjem prihodku, omejitve v moji podzavesti pa še vedno obstajajo.
 
Cilj procesa je spoznati, razumeti, da ni bistvo imeti drugega, boljšega delodajalca, ampak imeti delo, ki je v skladu z mano, mojim poslanstvom oz. mojo dušo. Ko to spoznam, razumem, sprejmem, se moji prihodki povečajo, zamenja se moja energija, ki se poveča, postanem zadovoljen, srečen, izpolnjen in na koncu bolj zdrav. To je cilj in smisel razvoja samega sebe, ki ga je vredno aplicirati na različna področja.
 
mag. Sebastjan Repnik, spec.
 
__________________________________________________________________________________
Literatura in viri
1)      Dispenza, Joe. 2018. Placebo ste vi. Brežice: Primus.
2)      Hicks, Esther in Jerry Hicks. 2015. Zakon privlačnosti. Brežice: Primus. 
3)      Ogorevc, Marjan. 2019. Človek, kam greš? Brežice: Enost-center.
4)      Zavor, Zoran. 2011. Smisel samorazvoja. https://duhovnost.eu/smisel-samorazvoja/ (16. 02. 2022).