Cvetka Avguštin: "Poleg rešitev, ki jih ponujata uradna medicina in farmacevtska industrija, obstajajo tudi naravne, ki lahko v veliki meri preprečijo razvoj bolezenskih težav, učinkovite pa so tudi pri zdravljenju, ko se te že pojavijo." Foto: osebni arhiv

Gozdna terapija je na Japonskem že nekaj časa uveljavljena praksa, trend pa se hitro širi tudi po Ameriki in Evropi. Obstaja namreč čedalje več znanstvenih raziskav, ki dokazujejo, da lahko preživljanje časa v naravi vodi do številnih blagodejnih učinkov na zdravje in dobro počutje. Tako lahko reden stik z naravo služi kot preventiva pa tudi kot učinkovito zdravilo proti številnim boleznim sodobnega časa.

Čeprav je področje gozdne terapije pri nas še precej v povojih, imamo nekaj certificiranih vodnikov gozdnih sprehodov. Med njimi je tudi dr. Cvetka Avguštin, upokojena zdravnica, ki je pri opravljanju svojega poklica na človeka vedno gledala celostno, svoje znanje pa je črpala iz uradne medicine, ajurvede in tradicionalne kitajske medicine. Danes kot vodnica gozdnih terapevtskih sprehodov ljudi uči ponovnega povezovanja z naravo, saj smo v dobi digitalizacije v precejšnji meri izgubili stik z njo.

V intervjuju nam je razložila, kako so Japonci gozdno terapijo uvedli z namenom, da bi ublažili zdravstvene težave, povezane s prekomernim delom. Pojasnila je, kaj se dogaja med gozdno terapijo, kakšne so njene dolgoročne posledice in katere bolezni lahko ta pozdravi. Izpostavila je tudi lastnosti, ki bi jih po njenem mnenju moral imeti dober zdravnik.

Sodobni človek je ves čas v naglici, zato je začel izgubljati stik z realnostjo. Zaradi stresa, negativnih sevanj in onesnaženosti okolja pri ljudeh prihaja do sprememb genoma in razvoja težko ozdravljivih bolezni.

Japonska je prva država, ki se je začela posluževati gozdnih terapij oz. gozdnih kopeli (pri njih se je uveljavil izraz shinrin yoku). Kako so Japonci sprejeli tovrstno prakso? Katere države so ji sledile in kakšna je trenutna situacija na tem področju v Sloveniji?

V osemdesetih letih, v časih hitrega gospodarskega razvoja, je postala izgorelost na Japonskem pereč zdravstveni problem. Poleg tega je zaradi delovnih preobremenitev med prebivalstvom poraslo število kroničnih bolezni, rakavih obolenj, avtoimunih bolezni in samomorov. Leta 1982 je takratni direktor japonske agencije za gozdarstvo, kmetijstvo in ribolov predlagal shinrin yoku ali gozdno kopanje kot metodo za preprečevanje izgorelosti. S tem so želeli ljudi spodbuditi, da bi redno zahajali v gozd in poskrbeli za regeneracijo svojih izčrpanih tkiv. 

Politika je začela sčasoma financirati raziskave, ki so proučevale pozitivne učinke gozda na zdravje ljudi. Prve tovrstne raziskave je opravil dr. Qing Li, ki je še danes mednarodno priznan strokovnjak na tem področju. Tako se je razvila gozdna medicina, temu pa je sledila vzpostavitev gozdno-terapevtskih centrov, ki so jih začeli leta 2006 tudi certificirati.

Teh je danes na Japonskem 62. V njih delujejo usposobljeni vodniki gozdne terapije, gozdni terapevti in ponekod tudi zdravniki. Čuječe druženje z naravo je sicer večstoletna japonska tradicija, ki pa so jo sodobni Japonci ob hlastanju po uspehu in materialnem udobju zanemarili. Zibelka programov gozdne medicine je nedvomno Japonska, so pa javnozdravstveni programi, ki se poslužujejo zdravilnih učinkov bivanja v gozdu, razviti na vseh kontinentih, tako v razvitem kot manj razvitem svetu.

Zahodni svet je na naravo vsaj zadnjih 300 let gledal kot na vir dobrin, ne pa kot na čuteče bitje, s katerim lahko vzpostavimo odnos. V različnih kulturah sveta obstajajo številne tradicije druženja z gozdom, pri čemer ne gre zgolj za zdravljenje ljudi, temveč tudi za zdravljenje gozda, reke, puščave ali drugega naravnega okolja. Proces je torej vzajemen.

V Sloveniji so naši pradedje odhajali po nasvete k drevesom, staroverci pa so se še kako zavedali, da je človekov obstoj odvisen od dogajanja v naravi, zato so do nje negovali spoštljiv odnos. Drevesa so imeli za brate, reke pa za sestro. Pri nas še ne znamo videti napredka, ki bi ga imelo za našo družbo uvajanje prakse gozdne terapije v naš zdravstveni sistem, vendar se bodo gotovo v prihodnje stvari na tem področju začele premikati na boljše. Na vse več koncih Slovenije prebujeni pedagoški delavci senzibilizirajo otroke, posredno pa tudi njih starše, za čudesa v naravi in jih učijo povezanosti vseh z vsemi.

V Sloveniji se s tematiko gozdne pedagogike od leta 2010 dalje ukvarja zasebni zavod Inštitut za gozdno pedagogiko iz Kamnika. Cilji zavoda so otrokom približati gozd preko gozdne pedagogike, oblikovati smernice in programe za usposabljanje strokovnega kadra za delo izven razredov, uvajanje gozdne pedagogike v kurikulum za vrtce in šole ter povezovanje v mreži gozdnih vrtcev in šol Slovenije. Dejavnosti zavoda segajo tudi v znanstveno-raziskovalno dejavnost ter pisanje strokovnih in poljudnih člankov.

Smo pa v Sloveniji med prvimi državami na svetu z nacionalnim študijskim programom za izpopolnjevanje na področju višjega strokovnega izobraževanja. Več izvajalcev gozdne terapije gotovo doprinese k popularizaciji te naravne metode za vzdrževanje in vračanje zdravja v Sloveniji.


Cvetka Avguštin: "Ob vseh šumih modernega sveta lahko zelo hitro izgubimo stik s samim seboj, zato je skrb zase otežena. Vsakdo med nami mora najprej najti sebe, da bi nato lahko svetu ponudil vse, kar je, ter od njega zase vzel tisto, kar potrebuje." Foto: osebni arhiv

Kateri negativni vplivi na naše zdravje, povezani z življenjem v mestnem okolju, so po vaših opažanjih najbolj problematični in zakaj? Se jim sploh lahko izognemo ali vsaj ublažimo njihov vpliv?

Sodobni človek je osredotočen na materialne dobrine. Z razvojem inovativnih tehnologij in vseprisotnim pospeševanjem je ves čas v naglici, zato je začel izgubljati stik z realnostjo. Zaradi stresa, negativnih sevanj in onesnaženosti okolja pri ljudeh prihaja do sprememb genoma in razvoja težko ozdravljivih bolezni.

Poleg rešitev, ki jih ponujata uradna medicina in farmacevtska industrija, obstajajo tudi naravne, ki lahko v veliki meri preprečijo razvoj bolezenskih težav, učinkovite pa so tudi pri zdravljenju, ko se te že pojavijo. 'Gozdna medicina' je v zadnjem času prepoznana kot inovativna veja preventivne medicine in je tudi že osnova ali del številnih kurativnih programov. Gre za interdisciplinarno vedo, ki raziskuje vpliv bivanja v gozdu na zdravje ljudi in obratno.

Če hočemo kot vrsta preživeti, se moramo spoprijeti z vse večjo odtujenostjo in nepovezanostjo med nami ter nazadovanjem medčloveških odnosov, ki so posledica digitalizacije sveta. Sodobnega človeka je treba podpreti pri ponovnem utelešenju. Tega se lahko učimo od otrok v prvih letih njihovega življenja oz. dokler jim sistemi tega občutka celovitosti ne blokirajo oz. odvzamejo.

Kaj je glede na vaša strokovna dognanja tisto ključno, kar lahko človek naredi za preventivo na področju zdravja?

Ohranjati oz. ponovno mora odkriti zdravitelja v sebi, ki ga ima vsak od nas. Krepimo ga z vsakodnevnimi izbirami prehrane, telesne aktivnosti, količine spanja, vsakodnevnega negovanja tišine v sebi, ljudi, s katerimi se družimo. Adrian Kezele je zapisal, da na vprašanje 'kdo si?', morda ni odgovora, jih ima pa vprašanje 'kaj delaš?' nešteto.

PREBERITE ŠE -> Boljše zdravje srca, manj bolečin, stresa in druge dobrobiti tega, da redno hodimo naokoli bosi

Obstajajo znanstveni dokazi, da preživljanje časa v naravi blagodejno vpliva na človeka. Do katerih sprememb pride, ko dlje časa preživimo v gozdu ali katerem drugem naravnem okolju? Gre za kratkoročne učinke ali ti trajajo še nekaj časa po tem, ko se vrnemo nazaj v mesto?

Ključni mehanizmi pozitivnega učinkovanja gozda na zdravje so: zmanjšana izpostavljenost hrupu in onesnaženemu zraku, nižja raven stresa, psihološka in fiziološka obnova, izboljšanje spanja, krepitev imunskega sistema v stiku z naravo, boljši socialni stiki in povečana telesna aktivnost. Med bivanjem v naravi regenerativno delujejo okolje samo, fitoncidi, mikrobi, negativni ioni, čist zrak, bogat s kisikom, zvočna zavesa, sončna svetloba, optimalna barvna mešanica, fraktalni vzorci in drugo.

Med gozdno terapijo pride do znižanja krvnega tlaka in srčnega utripa ter upada kortizola. To se odraža v nižji stopnji stresa, zmanjšanem tveganja za razvoj bolezni srca, zmanjšanju tesnobe, depresije in težav s težo, izboljšanju spomina in koncentracije, čvrstejšem imunskem sistemu, izboljšanju parasimpatične živčne aktivnosti, manjše aktivnosti simpatičnega živčevja ter izboljšanja splošnega počutja, pozornosti in osredotočenosti.

Gozdna terapija je torej blagodejna izkušnja za telo, um in duha. Tovrstno doživljanje narave je pravzaprav krepitev odnosa med človekom in naravo. Ta dober odnos postane polje zdravljenja in vir dobrega počutja. Dobrodejne učinke preživljanja časa v naravi človek zazna že po kratkem sprehodu v naravnem okolju. Znanstveniki so dokazali, da se že po eni uri sprehoda v naravi zmanjša s stresom povezana aktivnost možganov. Že dve uri bivanja v gozdu sta dovolj, da se posameznikov imunski sistem okrepi za 14 dni.


Cvetka Avguštin: "Med gozdno terapijo pride do znižanja krvnega tlaka in srčnega utripa ter upada kortizola. To se odraža v nižji stopnji stresa, zmanjšanem tveganje za razvoj bolezni srca, zmanjšanju tesnobe, depresije in težav s težo." Foto: osebni arhiv

Pri katerih zdravstvenih stanjih je preživljanje časa v naravi še posebej koristno? Je bil preučevan tudi morebiten vpliv na duševne bolezni?

Znanstvene študije, izvedene v obdobju zadnjih štiridesetih let, so dokazale naslednje pozitivne učinke preživljanja časa v naravi: ublažitev simptomov depresije, tesnobe in izgorelosti; zmanjšanje stresa, jeze in agresije; izboljšanje razpoloženja, spanca, kognitivnega delovanja in kreativnosti; okrepljeno delovanje imunskega sistema; več energije; močnejši občutki hvaležnosti, radodarnosti in nesebičnosti; zmanjšanje simptomov ADHD, travm in zasvojenosti; izboljšanje kakovosti življenja bolnikov z demenco in Alzheimerjevo boleznijo in druge koristi.

Menite, da bo v prihodnje uradna medicina zdravljenje z naravo predpisovala tudi na recept? Se v katerih državah po svetu to že dogaja?

Zdravniki in glavni ponudniki zdravstvenih storitev v ZDA že vrsto leto priznavajo gozdno terapijo in jo vključujejo v zdravljenje pacientov. Tudi Japonska in Koreja sta te prakse že vključili v svoj zdravstveni sistem. Cilj je izboljšati telesno in duševno zdravje posameznikov in skupnosti s spodbujanjem zdravih in cenovno dostopnih dejavnosti. Gozdna medicina je postala pomemben člen v programih ohranjanja javnega zdravja v naslednjih evropskih državah: Nemčiji, Avstriji, Španiji, na Portugalskem, Irskem, Škotskem in v skandinavskih državah.

V sklopu programov Park Prescriptions, ki jih izvajajo v ZDA, Kanadi, Angliji in drugod po svetu, zdravniki pri zdravljenju različnih bolezni predpisujejo način in čas, ki naj ga posameznik preživi v naravi sam ali s terapevtom. Gre za pomemben zgodnji korak k sistematičnemu uvajanju te prakse v skupnost. Gozdne terapije v Sloveniji že izvajajo nekatera naša zdravilišča.

Menim, da se zdravniki z veliko začetnico zavedajo svoje majhnosti, so spoštljivi, empatični in zanesljivi ter zaupanja vredni v odnosih, ki jih gradijo s soljudmi. Spremljajo novosti, ki se pojavljajo v njihovi stroki, ter jih uvajajo v delo z ljudmi. Vedo tudi, da je v življenju vsakega od nas sprememba edina stalnica.

Omenjate, da ste kot zdravnica pri svojem delu povezovali znanja sodobne medicine s tradicionalnimi metodami. Lahko poveste kaj več o tem?

Pri ambulantnem delu sta me vodili dve ključni temi: prevencija bolezni in regeneracija telesnih tkiv. Menim, da sta slednji ključni usmeritvi medicine prihodnosti. Moj pristop k zdravju posameznika je bil vedno holističen, zato nisem imela težav s sprejemanjem pristopov, ki krepijo zdravje in vračajo vitalnost.

Znanja iz sodobne medicine sem kombinirala s tradicionalnimi, deloma že pozabljenimi terapevtskimi metodami, kot so kneipp, ajurveda in tradicionalna kitajska medicina. Pri tem me je vodil en sam cilj: trajnostno čvrsto zdravje in revitalizacija posameznika, kar pa je možno doseči le z njegovim aktivnim sodelovanjem v procesu zdravljenja.


Cvetka Avguštin: "Tovrstna gozdna terapija je ustvarjanje odnosa med človekom in naravo, v katerem sam odnos postane polje zdravljenja in vir dobrega počutja." Foto: osebni arhiv

Dejali ste, da radi stojite ob strani ljudem, ko odkrivajo sami sebe. Kaj za vas pomeni, da človek najde sebe? Kako lahko to doseže?

Ob vseh šumih modernega sveta lahko zelo hitro izgubimo stik s samim seboj, zato je skrb zase otežena. Vsakdo med nami mora najprej najti sebe, da bi nato lahko svetu ponudil vse, kar je, ter od njega zase vzel tisto, kar potrebuje. Gre za občutek polnosti. 'Selfness' je trend, ki ga je prvi opisal Matthias Horx in govori o tem, da mora najprej priti do trajne spremembe posameznika, šele potem se lahko izboljša tudi družba kot taka.

Selfness je pravzaprav razvojna pot, po kateri hodimo ljudje skozi življenje. Povezana je z učenjem in vajo. Pri tem ne gre za tekmovanje z drugimi ljudmi, ampak za to, da bi vsak posameznik zaživel tisto, kar je v njem. Svoje talente lahko odkrivamo, ko smo obkroženi z ljubeznijo, prijateljstvom, pozornostjo, potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Sprva nas na tej poti samoodkrivanja spremlja ljubezen staršev, tem pa se med odraščanjem in zorenjem pridružijo bratje in sestre, učitelji, prijatelji, partnerji, sodelavci in drugi.

Selfness pomeni, da poznam sebe; da zmorem in znam živeti svoje močne plati, s čimer kompenziram tudi svoje šibke točke. To mi lahko uspe, če namenim čas sebi in sledim svojim vrednotam. Če nikoli ne pozabim, da je sprememba edina stalnica v našem življenju. Če spoštujem sebe in vsa živa bitja, ki jih na svoji življenjski poti srečujem. Ko razumem, da je največje darilo, ki ga lahko dobim ali dam sočloveku, iskrena pozornost.

PREBERITE ŠE -> Že tako kratek čas v naravi bo v vašem telesu sprožil te učinke

Katere so z vašega gledišča najlepše plati zdravniškega poklica? Katere pa so tiste manj prijetne?

Zame je najlepša plat zdravniškega poklica imeti priložnost, da s svojim znanjem stojimo ob strani posamezniku ter ga podpiramo pri odkrivanju lastnih zmožnosti za ohranjanje, krepitev in vračanje zdravja. Lepo je opazovati veselje pri pacientu, ki si ga uspel s tovrstnim delovanjem opolnomočiti, da lahko sam neguje svoje zdravje. Gre za filigransko delo, ki pa zaradi rezultatov, ki jih prinaša, zahteva zdravnikov trud.

Ni prijetno, kadar so izidi tvojega delovanja drugačni od pričakovanih, še posebej, če je tak izid posledica nepravilne ocene pacientove zmožnosti za sodelovanje v procesu zdravljenja ali le pacientove nepripravljenosti sodelovati.

Katere osebnostne lastnosti po vašem mnenju opredeljujejo zdravnika z veliko začetnico?

Menim, da se takšni zdravniki zavedajo svoje majhnosti, so spoštljivi, empatični in zanesljivi ter zaupanja vredni v odnosih, ki jih gradijo s soljudmi. Spremljajo novosti, ki se pojavljajo v njihovi stroki, ter jih uvajajo v delo z ljudmi. Vedo tudi, da je v življenju vsakega od nas sprememba edina stalnica.


Cvetka Avguštin: "Selfness pomeni, da poznam sebe; da zmorem in znam živeti svoje močne plati, s čimer kompenziram tudi svoje šibke točke. To mi lahko uspe, če namenim čas sebi in sledim svojim vrednotam." Foto: osebni arhiv

Kako poteka gozdno kopanje, kot ga vodite vi?

V zahodnem svetu gozdne kopeli z elementi shinrin-yoku od leta dalje 2012 popularizira Association of Nature and Forest Therapy (ANFT), katere ustanovitelj je Amos Clifford. Leta 2016 sem ga v Beogradu srečala prvič. Takrat sem se odločila, da si želim voditi gozdne terapije. Leta 2018 sem tako kot prva slovenska zdravnica pri ANFT pridobila certifikat vodnice gozdne terapije. Nisem terapevt, ampak kot vodnica le odpiram vrata v gozd, ki pa ima terapevtske učinke.  

Eden od Cliffordovih sloganov je: »Ne želim te usposobiti, da boš vodil tako, kot vodim jaz. Želim te usposobiti, da boš vodil tako, kot vodiš ti.«, saj ima vsak od nas svoje darove in edinstveno osebnost. Kljub temu je treba poznati nekaj tem, ki vodnika podpirajo pri vodenju gozdne terapije.
Med usposabljanjem sem se naučila standardnega zaporedja povabil, ki jih je potrebno izvesti med vodenjem gozdne terapije, da bi se udeleženci umirili, upočasnili in doživeli izkušnjo povezanosti z naravo. Gozdna terapija, kot sem se je učila pri ANFT, je bivanje v gozdu. Gre za počasno hojo skozi gozd, pri čemer uživamo v vsem, kar nam narava ponuja v tistem trenutku. Človek se medtem s čutili povezuje z gozdom in tam živečimi bitji.  

Povabila, ki jim sledimo med počasno hojo po gozdu, spodbujajo in poglabljajo odnos posameznika z naravo. Med povezovanjem z naravo se zgodi pedagogika narave in pedagogika kroga. Ljudje si namreč zapomnimo predvsem tisto, s čimer smo močno povezani. Drugi element pedagogike povezovanja z naravo je izkustveni krog. Gre za pogovor v skupini, kjer je glas vsakega posameznika enakovreden in spoštovan. Ljudi se povabi, da govorijo iz srca in da prisluhnejo odprtih src drugim.

Gozdna terapija, kakršne sem se učila pri ANFT, je globoko sproščujoča praksa, za katero je značilen občutek ljubezni in nežne povezanosti. Ta odnos seveda vodi do vzajemnosti. Tovrstna gozdna terapija je ustvarjanje odnosa med človekom in naravo, v katerem sam odnos postane polje zdravljenja in vir dobrega počutja. Gozdna terapija traja 2,5 do 3 ure in se zaključi s čajno ceremonijo, ko udeleženci gozd tudi okusijo. Zdi se mi idealno, če je v skupini tri do 12 udeležencev.

V naravi odkrivam različne nivoje sebe in najdem odgovore na vprašanja, ki me vznemirjajo. Narava me podpira pri poslušanju lastne tišine. Ob opazovanju procesov, ki se odvijajo v naravnem okolju, se zavem svoje majhnosti in sem hvaležna za vse obilje, ki mi ga je doslej namenilo življenje.

Kakšni so prevladujoči razlogi, da se ljudje udeležijo gozdnih kopeli? Kako običajno opišejo svojo izkušnjo po koncu gozdne terapije?

Najpogosteje prihajajo ljudje, ki tudi sicer redno zahajajo v gozd in se tam rekreirajo. Zanima jih, kaj je tisto, česar o gozdu doslej še niso vedeli.
Ob zaključku več kot polovica udeležencev ugotovi, da so doslej hodili skozi gozd, kakor da bi bili v narkozi, saj si pred tem še nikoli niso vzeli časa, da bi povohali odpadle liste in borove iglice, opazili življenje, ki se skriva v pesti gozdne prsti, ali prisluhnili zvenu gozda le z enim ušesom. Spet drugi poročajo o občutkih notranjega miru, ki ga dotlej še niso poznali. Veliko jih je hvaležnih, da so si vzeli čas zase in ga preživeli na nekoliko drugačen način.

Kako sami doživljate stik z naravo? Kam najraje zaidete po sprostitev in navdih?

Gozd je tisti, ki me sprošča. Obisk domačega gozda me vedno znova navdihuje, saj me spomni, kako pomembno je sprejemati različne ljudi ter na nujnost povezovanja vsega z vsem. Čuječe druženje z naravo me poveže z lastnim telesom. V naravi odkrivam različne nivoje sebe in najdem odgovore na vprašanja, ki me vznemirjajo. Narava me podpira pri poslušanju lastne tišine. Ob opazovanju procesov, ki se odvijajo v naravnem okolju, se zavem svoje majhnosti in sem hvaležna za vse obilje, ki mi ga je doslej namenilo življenje.

Petra Kušar,
Onaplus; 6.3.2024
https://onaplus.delo.si/intervju/dr-cvetka-avgustin-o-zdravljenju-z-naravo-sodobni-clovek-izgublja-stik-z-realnostjo/