Še vedno je preveč potrebe po trpljenju

V času, ko vse več ljudi dela od doma, bodisi zaradi epidemije koronavirusa bodisi drugih razlogov, postaja ključna samodisciplina. Zgolj akcija ne zadostuje, saj brez sprotnega samoocenjevanja in ustreznega odziva na lastne potrebe režemo krila ustvarjalnosti, se oddaljujemo od dobrega počutja in ogrožamo svoje zdravje. Na temo t. i. samokovčinga smo se v prostorih priznanega izobraževalnega centra za odrasle Glotta Nova pogovarjali z višjo predavateljico in coachinjo Urško Vahtar in dr. Tatjano Dragovič Andersen, MCC (Master Certified Coach). Obe sta strokovnjakinji za coaching in za velnes na delovnem mestu.

Vzdušje, ki ga je in ga še bo prinesla pandemija koronavirusa, zagotovo ni vedno prijazno. Na preizkušnji so zasebni in poslovni odnosi, ko se pogosto burno razhajamo v mnenjih, zato velnes pod domačo streho ali v pisarni zares postaja nepogrešljiv in hkrati velik izziv. »Prav zdaj je postalo znanje, kako sami uravnavamo svoja notranja stanja, še toliko bolj pomembno. Ves čas smo namreč deležni kopice informacij in drugih impulzov iz okolice; pri sebi imamo ves čas telefon z množico aplikacij, ki nas lahko zmedejo. Coaching, poslovenjeno kovčing je interaktiven proces, strategija in strokovna pomoč za doseganje izjemnih rezultatov in uravnoteženosti posameznikov in organizacij s pomočjo lastnega mislenega procesa in razvoja. Gre za poglabljanje sposobnosti učenja, večjo uspešnost in višjo kakovost življenja oz. za partnerstvo med coachev in stranko za doseganje uvidov glede takojšnjih izboljšav. Vsi imamo v sebi vire, moč, da vse to dosežemo,« doda Urška Vahtar.

Iskanje rešitev namesto tarnanja

Z njeno sodelavko Tatjano Dragovič Andersen, ki z Glotto Novo sodeluje od 90. let dalje, se vidimo in slišimo s pomočjo zooma, saj je na Danskem; tam z možem in sinom živijo štiri leta in pol; prej so bili petnajst let v Angliji. V Slovenkah in Slovencih vidi velik potencial z eno zaznavo, ki jo izpostavi malo za šalo, malo zares – tj. nagnjenostjo tarnanju: »V Sloveniji je še vedno malo preveč potrebe po trpljenju. Zdi se, kot da je jamranje glavni nacionalni šport. (nasmeh)« Seveda pa, če želimo energijo raje kot v tarnanje vložiti v iskanje pravih rešitev, zgolj pozitivno razmišljanje ne zadostuje, pravi: »Tudi mene je življenje naučilo, da usmeritev think positive (razmišljaj pozitivno) oziroma gledanje skozi rožnata očala, čeprav je zaželeno, ne deluje vedno v praksi. Pravzaprav nas lahko celo včasih spravi v slabše stanje, ko sami sebe še bolj potlačimo. Kako to preprečiti? Pomembno je zaznati notranje stanje, v katerem smo – natančno takšno, kot je. Kadar se počutim izgubljeno, ne vidim izhoda, to prepoznam, saj s tem temu stanju dam svoj prostor. Šele takrat se lahko zavedam, kako se zares počutim. Ko sprejmem, da sem v določenem trenutku na tleh, šele lahko skozi refleksijo začnem ustvarjalno iskati rešitve ter zahtevno, neprijetno situacijo, v kateri sem, vidim še z drugih perspektiv. Takrat najdem pravo energijo za premik iz črne luknje nazaj do svetlobe.«

Od kalibriranja do intervencije

Pri sebi lahko naredimo premik, ko vse, kar doživljamo, pa če je prijetno ali neprijetno, sprejmemo in ga prepoznamo. Najprej je torej na vrsti refleksija, šele nato akcija, poudari: »Mnogi se prehitro vržemo v kljukanje na seznamu opravil, misleč, da nas bo to rešilo, a se v resnici le dodatno preobremenimo. Morda se bomo v tem trenutku, ko se zamotimo z opravili, boljše počutili, v resnici pa se lahko vrtimo v začaranem krogu in sčasoma pregorimo. Težavo je priporočljivo natančno poimenovati, jo ozavestiti, če jo želimo rešiti; refleksija nam ponuja temeljni uvid v to, na kaj naj bomo pozorni na poti iskanja rešitve. (Samo)refleksija seveda zahteva svoj trud. Že  leta 2003 sta s kolegom razvila še danes zelo uporaben model CAPRI - Calibrate (kalibriranje), Assessment (ocena), Pacing (spremljanje), Rapport (dober stik), Intervention (intervencija). Najprej kalibriramo oziroma zaznamo v katerem stanju smo; to je še posebej pomembno zdaj, ko veliko delamo od doma. Pogosto sploh ne opazimo, ko postanemo utrujeni – mentalno, čustveno ali fizično. Kadar začutimo, da naše stanje ni več uravnoteženo, kar se pri meni denimo pokaže z bolečinami v ramenih oziroma hrbtu, sledi natančna ocena, kaj se dogaja. Nato poimenujemo in sprejmemo trenutno stanje. Potem je na vrsti vzpostavitev dobrega stika s samim seboj, ko si priznamo, da potrebujemo ravnovesje. Postopek zaključimo, ko prepoznamo simptom, razumemo vzrok in ga nadgradimo z intervencijo oziroma akcijo, ki pripelje do njegove odstranitve. Na primer, pri fizični bolečini si lahko pomagamo z določenimi pripomočki (pokaže elastiko, ki jo raztegne med rokami pred seboj in za hrbtom), k dodatnemu sproščanju pripomore samomasažni valjček ipd.«

Ustvarimo zavezništvo s seboj

Kadar gre tako za fizično kot čustveno ali mentalno utrujenost, je koristen samokovčing, s katerim se samodejno sproži refleksija. V okviru te se po besedah Dragovič Andersenove vprašajmo, česa si želimo več – morda umirjenosti, povezanosti s seboj, osredotočenosti, in česa manj – morda napetosti, bolečine v sencah ipd.: »Ko si postavimo ti dve vprašanji, sami s seboj ustvarimo zavezništvo. Podobno zavezništvo lahko stkemo tudi s kom drugim, ko mu ponudimo vprašanje: Ali si želiš z moje strani česa več ali česa manj? Moj najstnik bo seveda odgovoril: 'Manj me sprašuj glede šole in več mi daj svobode, da počnem druge stvari.' (nasmeh) Potem, ko vemo, česa si želimo več in česa manj ter to ovrednotimo, sledi akcija. Ta je dobrodošla le, ko je smiselna in nas pelje k stanju v katerem želimo biti. Kadar si sama želim več umirjenosti, grem v kad za kakšno uro in si prižgem svečke ob spremljavi glasbe. Nekomu prija kaj drugega. Kadar si želim izprazniti glavo, izklopim telefon, računalnik in televizijo. Balasta se rešim tudi tako, da v roke vzamem katero od svojih najljubših knjig, ki me popelje v drug svet, me privzdigne, mi na zabaven način odpre popolnoma nove perspektive.«

Kadar nismo zmožni določene osebne zagate uvideti z več zornih kotov, nas to zapira v dojemanju in se ene same 'resnice' držimo kot pijanec plota. Takrat običajno rečemo ali si mislimo: »Tako pač je.« Pa velikokrat ni nujno tako. »Med študijem za doktorat sem imela veliko srečo, da je bila moja mentorica prof. Anna Craft, eno največjih imen s področja kreativnosti. Ona je razvila koncept possibility thinking  (možnostno razmišljanje). Dala mi je napotek: 'Tatjana, kadar nekje obtičiš, ne vidiš izhoda, preveri, kakšno misel imaš glede tega. Namesto da se oklepaš prepričanja it is as it is (tako kot je, je), se premakni od razmišljanja what is it (kaj je), k razmišljanju  what might it be (kaj bi lahko bilo)',« še eno v praksi uporabno formulo poda Dragovič Andersenova. Doda, da se posledično sčasoma, ko se v mislih odpre paleta različnih interpretacij oziroma možnosti, tudi fizično bolje počutimo. 

Še bolj personaliziran način dela

Smernice na trgu dela, kot kaže situacija pri nas in v svetu, vse bolj sledijo delu od doma. Nekaterim to odgovarja in so celo bolj produktivni, drugim ne. Tatjana Dragovič Andersen opozarja na neenakopravnost, predvsem kar zadeva domače delovno okolje: »Pravkar sedim na našem zimskem vrtu, kjer imam čudovit razgled na zelenje in obilo naravne svetlobe. Ta mi izjemno pomaga pri koncentraciji in prispeva k boljšemu počutju. Se pa zelo zavedam, da pred nekaj leti, ko smo živeli na drugem koncu sveta v drugačnih razmerah, še nisem imela te možnosti. Poleg tega imam otroka najstnika, ki želi, da ga pustim pri miru; nekdo drug ima pa še majhne otroke, ki potrebujejo pozornost ves čas (sodelavka Urška Vahtar temu pritrdi, saj ima doma takšno situacijo). Sama sem lahko pri svojem delu večino časa za računalnikom, medtem ko nekdo drug dela na terenu oziroma izven svojega doma. Posploševanje, ali je delo od doma dobro ali ne, je nevarno, neprimerno. Smernice v prihodnje kažejo, da se bo način dela še bolj personaliziral, prilagodil glede na posameznika, seveda odvisno tudi od panoge in osebnosti zaposlenega.« Nedavna raziskava, ki jo je naredila skupaj s kolegi na vzorcu desetih poslovnežev iz Slovenije, ZDA in Velike Britanije, je pokazala, da med delom od doma produktivnost ni manjkalo; kar so delavci pogrešali, je bilo več dialoga s sodelavci oziroma s celotno ekipo, kar krepi občutek soustvarjanja, skupne misije, pripadnosti in podpore drug drugemu.

Pogled nase s ptičje perspektive

Ukrepi in ravnanja vlad zaradi globalno razglašene pandemije tako na poslovnem kot zasebnemu področju znotraj družin sprožajo nemalo hude krvi, kar se bo verjetno še stopnjevalo. Težkega obdobja nam ne bo uspelo prebroditi brez samorefleksije in refleksije z drugimi, se strinjata sogovornici ter dodajata, da obstaja ogromno orodij in možnosti, kako to doseči. Idealno bi bilo, da si kot posamezniki oblikujemo orodjarnico in paleto možnosti glede na lastne potrebe in značaj, saj ni vsako orodje ali vsaka možnost za vsakogar. »Meni zelo pomaga prehajanje iz enega v drug zaznavni položaj, kot so biti asocirana v situacijah, biti v empatiji z drugimi in v zahtevnih situacijah disocirana od neprijetnih doživljajev. Takrat  pogledam na trenutno dogajanje s ptičje perspektive in s tem zmanjšam učinek vpliva potencialnih neprijetnih čustev.« razloži svojo strategijo Vahtarjeva. Dragovič Andersenova pokima: »Natančno tako, ko nase gledamo, kot da se to dogaja nekomu drugemu kot v filmu, nam tudi bolj učinkovito uspe umiriti čustva in nas vse veliko manj prizadene. Kadar se mi v službi zgodi nekaj neprijetnega, se vprašam, ali je to nekaj, kar je potrebno vzeti osebno? Bi se lahko zgodilo tudi komu drugemu? Kadar je odgovor da in večinoma dejansko je, potem se lažje fokusiram na rešitev.” Po drugi strani vsak osebnostni razvoj terja od posameznika določen napor oziroma ukvarjanje s cono neudobja, doda Urška Vahtar.

Naučimo se plesati v dežju

Velnesa v delovnem kotičku doma ali v službi ne nazadnje ni brez celostnega zdravega življenjskega sloga, ki zajema aktivno iskanje dejavnosti, izbire, npr. uravnoteženo prehrano, zadosti gibanja, spanja in sprostitve, novih strategij mišljenja, razmišljanja, upravljanja s čustvi, konflikti, časom itd. Urška Vahtar zaključek pogovora začini z navdihujočim vodilom: »Ves čas imam v mislih parafrazirana izreka Jona Kabat-Zinna in Vivien Green: Ne moremo ustaviti valov, niti nevihte, lahko pa se naučimo jadrati na njih oziroma se naučiti zaplesati tudi v dežju. Prav tako mi je blizu Aristotlova modrost, da je sreča v kontrastu. Verjamem, da si  srečo naredimo sami, kar velja tudi za sam velnes. Zase aktivno iščemo prave dejavnosti in izbire za zdrav življenjski slog, saj smo mi prvi najbolj odgovorni zase, posledično pa seveda za sočloveka, okolje in naravo. Če nam sprva nekaj ne gre, ne obupajmo; premikajmo se naprej, korak za korakom oziroma si lahko poiščemo tudi podporo. Do velneškega sloga lahko pridemo tudi s coachingom in samocoachingom.«

Avtorica: Katja Cah, časopis Nedelo, 9. 5. 2021